Slovenija se iz leta v leto vrti v istem uničujočem krogu. Poleti nas tepejo katastrofalne suše, ki uničujejo pridelek slovenskega kmeta, jeseni in spomladi pa trepetamo pred uničujočimi poplavami.

Birokrati v Ljubljani pišejo drage študije in rišejo karte poplavne nevarnosti, na terenu pa se ne stori tistega najosnovnejšega, kar so vedeli že naši dedje: vodo je treba zadržati tam, kjer ne dela škode, da jo imamo takrat, ko jo najbolj potrebujemo!

Vse velike civilizacije v zgodovini – od Mezopotamije, preko Jemna (Kraljica iz Sabe) do Rima – so razumele, da je upravljanje z vodo temelj preživetja.

Znale so graditi zadrževalnike, akvadukte in namakalne sisteme. Ko so to znanje in to skrb opustili, so te civilizacije propadle.

Bomo v Sloveniji ponovili to napako in dovolili, da nas voda uničuje, namesto da bi nam služila?

Zdrava kmečka pamet narekuje preprosto rešitev: sistematično zadrževanje vode. To je edini pravi odgovor na ekstremne vremenske pojave.

Ne potrebujemo zgolj višjih betonskih zidov okoli mest, potrebujemo celovit sistem, ki se začne že visoko v hribih in nadaljuje po dolinah:

Tu se bitka s poplavami začne in prepogosto izgubi. Voda dobi svojo uničujočo moč in hitrost na strminah.

Zahtevamo takojšnjo obnovo in izgradnjo manjših zadrževalnikov, lesenih in kamnitih pregrad ter naravnih zajezevitev na vseh hudourniških območjih.

Če vodo upočasnimo in zadržimo visoko v gozdovih in grapah, preden sploh doseže dolino, bomo rešili vasi pred blatnimi plazovi in deročo vodo.

Na vseh naših glavnih rekah in večjih pritokih nujno potrebujemo mrežo premišljenih suhih in mokrih zadrževalnikov.

V času obilnih deževij bodo ti zadrževalniki varno prevzeli viške vode in preprečili, da bi reke prestopile bregove v naseljih.

Ne smemo več dopustiti, da slovenski kmet vsako poletje nemočno gleda v nebo in prosi za dež, medtem ko nam je spomladi voda odnesla polja.

Mokri zadrževalniki (akumulacije) in jezera morajo postati strateška državna rezerva za kmetijstvo.

Iz teh zadrževalnikov moramo potegniti mrežo namakalnih sistemov do naših njiv in sadovnjakov.

Le z zagotovljenim namakanjem bomo ohranili slovensko samooskrbo in domačo hrano na naših mizah.

Nedopustno je, da se vsa bremena in tveganja prelagajo na pleča kmetov.

Država Slovenija mora v celoti financirati izgradnjo zadrževalnikov in primarnega omrežja za namakanje, prav tako pa mora kriti stroške samega namakanja in vzdrževanja sistemov.

Kmet ni kriv za ekstremne suše, njegova naloga je, da prideluje hrano za narod, država pa mu mora zagotoviti pogoje za delo!

Poleg zaščite in namakanja bi z izgradnjo mokrih zadrževalnikov pridobili izjemen potencial za ribištvo, gostinstvo in turizem. Odličen dokaz za to je Šmartinsko jezero pri Celju.

Zgrajeno je bilo leta 1970 prav z namenom zaščite pred poplavami (zajezitev potoka Koprivnica).

Danes pa to 113-hektarsko jezero ni le naš ščit pred deročo vodo, ampak ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij.

Ponuja urejene kolesarske poti, vožnjo s čolni, supanje, odličen športni ribolov, vožnjo z ladjico in zimske radosti. Kar je bilo zgrajeno za varnost, je danes središče sprostitve in gospodarskega razvoja!

Sistem zadrževanja vode ni nobena znanstvena fantastika, je le vrnitev k odgovornemu upravljanju s prostorom.

Zahtevamo, da se denar, ki se zdaj steka v neskončne birokratske mline, takoj preusmeri v stroje, gradbeno mehanizacijo in ukrepe na terenu.

Slovensko podeželje, naši kmetje in prebivalci ob vodah si zaslužijo varnost in pogoje za delo.

Voda mora biti spet naš vir življenja in razvoja, ne pa naša največja grožnja!

Pripravil: Peter Humar, Glas Upokojencev Pavla Ruparja