Poljaki očitno ne poznajo polovičarstva – ko gre za svobodo in pravico, znajo potegniti ostro črto.

Medtem ko se v Sloveniji leta 2026 še vedno klanjamo starim simbolom in dopuščamo, da nam usodo kroji tisti, ki so nas desetletja držali nazaj, je Poljska pokazala, kaj pomeni državniška drža.

Medtem ko v Sloveniji še vedno poslušamo o "pridobitvah", ki jih uživajo predvsem izbranci starega sistema, je Poljska v letu 2026 dokončno in uradno prepovedala delovanje komunistične partije. Poljaki, ki so na lastni koži občutili vso krutost totalitarizma, so se odločili: dovolj je bilo ideologije, ki temelji na zatiranju, kraji in krivici!

Razlika med Varšavo in Ljubljano ne bi mogla biti večja:

• Na Poljskem: Komunizem je romal tja, kamor spada – na smetišče zgodovine. Država je jasno povedala, da ni prostora za simbole in organizacije, ki so sejale razdor.

• V Sloveniji: Pri nas pa leta 2026 še vedno gledamo, kako tisti, ki so bili v prejšnjem sistemu "na vrhu", danes uživajo v astronomskih pokojninah, medtem ko navaden delavec in upokojenec životarita.

Ironija je popolna. Poljaki prepovedujejo tisto, kar v Sloveniji nekateri še vedno častijo. Medtem ko si naši funkcionarji (tudi tisti s koreninami v starem sistemu) dvigujejo plače za 45 %, upokojencem pa gradijo luksuzne zapore namesto dostojnih domov, se moramo vprašati: Kdo je tukaj nor?

Poljska je svojo preteklost počistila, da bi imeli mladi in stari boljšo prihodnost. Slovenija pa svojo preteklost hrani in neguje, medtem ko upokojenci plačujejo ceno te slepote.

Tole na Poljskem je jasen signal tudi za nas. Če želimo pravično državo, kjer bo pokojnina sad poštenega dela in ne politične pripadnosti, se bomo morali soočiti z resnico. Ne moremo graditi prihodnosti na temeljih, ki so gnili.

Čas je, da se tudi v Sloveniji neha nagrajevati tiste, ki so nas uničevali, in začne spoštovati tiste, ki so to državo dejansko zgradili s svojimi žulji!

V Sloveniji pa podoba leta 2026 ostaja žalostna. Medtem ko se navaden upokojenec sprašuje, kako bo preživel mesec z uskladitvijo, ki mu jo takoj požre prispevek za dolgotrajno oskrbo, nekdanji visoki partijski funkcionarji in uslužbenci represivnih organov (kot je bila UDBA) uživajo v pokojninah, ki presegajo 2.000 ali celo 3.000 evrov.

Primerjava, ki zaboli:

• Poljska: Odvzeli so privilegije tistim, ki so kršili človekove pravice, in prepovedali njihovo politično delovanje.

• Slovenija: Še vedno plačujemo "zaslužnim" kadrom prejšnjega sistema, medtem ko delavec, ki je 40 let stal za strojem, prejema miloščino.

Poljska nas je prehitela po desni in po levi. Oni vedo, da je socialna pravičnost mogoča le takrat, ko so vsi državljani enaki pred zakonom in ko pokojnina odraža pošteno delo, ne pa politične barve ali preteklih funkcij v totalitarnem aparatu.

V stranki Glas upokojencev Pavla Ruparja se sprašujemo: Zakaj ima tisti, ki je ljudi zasliševal, danes trikrat višjo pokojnino od tistega, ki so ga zasliševali?

Zakaj država najde denar za kraljevska povišanja plač funkcionarjev in luksuzne zapore, ne more pa zagotoviti dostojnih pokojnin za tiste, ki so Slovenijo zgradili s poštenim delom?

Dovolj je bilo! Če je Poljska zmogla počistiti s svojo preteklostjo, je čas, da tudi Slovenija preneha biti talka privilegirancev.

Pripravil: Peter Humar, Glas Upokojencev Pavla Ruparja