Domovinska pravica je pojem, ki izhaja iz slovenskega pravnega reda in zgodovine.

Nanaša se na pravico posameznika, da ima stalno prebivališče oziroma zakonsko vez s krajem ali občino v Sloveniji, kjer je bil rojen ali kjer je imel dolgotrajno bivališče.

Gre za koncept, ki je bil pomemben predvsem v obdobju Avstro-Ogrske monarhije in kasneje v Kraljevini Jugoslaviji, pa tudi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ).

1. Pravica do bivanja in zaščite: Domovinska pravica je omogočala posamezniku pravico do prebivanja v določenem kraju in zagotavljala dostop do socialne pomoči, če je bilo to potrebno.

3. Povezanost z občino: Domovinska pravica je bila vezana na občino, kar je vplivalo na pravico posameznika do glasovanja, pridobivanja socialnih ugodnosti in reševanja pravnih vprašanj.

5. Zgodovinski pomen: Po razpadu Avstro-Ogrske je domovinska pravica ostala pomemben del pravnega sistema, dokler ni sčasoma postala "zastarela" zaradi sodobnejših in protislovenskih ureditev državljanstva in stalnega prebivališča.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in sprejetju nove zakonodaje koncept domovinske pravice večinoma ni več v uporabi. Najbolj Je za to zaslužna ZLSD, LDS in njihovi sateliti

Nadomestili so ga pojmi, kot sta državljanstvo in stalno prebivališče, ki določata pravice posameznika do prebivanja v državi in uveljavljanja njegovih pravic.

Pojavil se je socialni turizem in protislovensko delovanje. Leve stranke so iz območja nekdanje SFRJ uvažala svoje volilce, kar je prikiti genocid.

Zato je nujna potreba po ponovni uveljavitvi domovinske pravice